Idejo o gradnji nebotičnikov kot bivalnih objektov oziroma hiš, so razvili Američani in jim nadeli ime ″sky scrapers″ (nebotičnik), kar se je obdržalo vse do danes. Tovrstne zgradbe so pomenile za ljudi znamenje razvoja in napredka, ki ga je dežela dosegla v določenem času in prostoru. Pri nas ni bilo nič drugače.

Tradicija današnje gostilne Pri Žabarju na Viču sega v 19. stoletje, ko jo je kupil takratni lastnik Ivan Robežnik. Takrat se je gostilna imenovala Pri Robežniku. Bila je klasična furmanska gostilna ob glavni cesti proti Trstu.

Pomlad v vlažne in svetle gozdove privablja veliko nabiralcev čemaža, ki ta divji česen uporabljajo bodisi za kulinarično ustvarjanje bodisi za razstrupljanje organizma. Zaradi močnih zdravilnih učinkov je namreč čemaž v ljudski medicini zelo cenjen, ker preprečuje hipertenzijo, znižuje krvni tlak ter lajša težave pri aterosklerozi. V ljudskem izročilu se je zato zanj ohranilo ime medvedji luk, saj naj bi tako kot medved simboliziral fizično moč in plodnost. Vendar pa čemaž ni le zdravilna rastlina, ampak tudi kulinarična specialiteta in naj bi bil izjemno priljubljen, celo bolj kot česen, že v času starih Rimljanov.

Slovenija se uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na prebivalca, kjer je vsak 200. prebivalec čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je čebelarstvo način življenja z dolgo tradicijo, čebela, še posebej avtohtona kranjska sivka, pa je del slovenske narodne identitete.

Z vrha terase Centra kulinarike in turizma KULT316 v Šentvidu, se odpre čudovit razgled na Šmarno goro, ki je priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Z vrha se ob sončnih dneh vidi Ljubljano, reko Savo in Kamniško Savinjske Alpe. Nagrada pa ni le lep razgled, temveč tudi okusni ričet, ki ga pripravljajo po posebnem receptu.

Začetke proizvodnje penečega vina pripisujejo patru Dom Pierre Perignonu, ki je živel v letih od 1639 do 1715, saj naj bi prvemu uspelo v steklenici ločiti preostale kvasovke od vina in dobiti čisto peneče vino. Kot šampanjec je vino zaslovelo po vsem svetu. V Sloveniji pa imamo bogato dediščino proizvodnje penečih vin, saj se prva omemba penine na slovenskem prostoru pojavi leta 1853 v Bleiweisovih novicah.

Slovenija ima 24 gastronomskih regij, v njih pa skupaj blizu 400 značilnih oziroma tipičnih lokalnih in regionalnih jedi in pijač. Tudi v Posavju so pomemben del kulinarične dediščine brezalkoholne in alkoholne pijače.

Med najstarejše božične kruhe sodi poprtnik, ki ga še danes pečejo nekatere gospodinje. Da tradicija peke poprtnika ne bi šla v pozabo, si zelo prizadeva Zavod Parnas s številnimi prostovoljci. Tudi v projektu Uživam tradicijo ima tako posebno mesto prav poprtnik. Ravno z namenom ohranjanja te dediščine je v projektu nastal tudi Festival božičnega kruha, ki od novembra do januarja povezuje različne dogodke v Sloveniji in na Hrvaškem z namenom ohranjanja, promocije in predvsem izobraževanja ter osveščanja o pomenu te dediščine.

Tisočletje kulinarike so delavnice o prazgodovinski, rimski, srednjeveški in tradicionalni žumberaški kulinariki. Odvijajo se od leta 2005 dalje v Arheološkem parku v Budinjaku in vsako leto privabijo vse več udeležencev. Dvodnevni dogodek poteka vsako leto v septembru. Za razliko od običajnega vonja po zemlji ali zatemnjenih muzejskih prostorov v Arheološkem parku v Budinjaku v teh dnevih diši po rimskem slanem pripravku – liquamenu in eksotičnih začimbah, ki so jih s potovanja po Bližnjem vzhodu na to področje prinesli pred davnimi leti trgovci srednjega veka. Dišave preteklosti se širijo iz kulinaričnih delavnic, v katerih se obiskovalci preizkusijo v pripravi jedi po zgodovinskih receptih ...