Tradicija današnje gostilne Pri Žabarju na Viču sega v 19. stoletje, ko jo je kupil takratni lastnik Ivan Robežnik. Takrat se je gostilna imenovala Pri Robežniku. Bila je klasična furmanska gostilna ob glavni cesti proti Trstu. Z izgradnjo železnice Dunaj-Trst proti koncu 19. stoletja pa se je sestava gostov spremenila. Najpomembnejši so bili nedeljski gostje, ki so iz središča mesta Ljubljane prišli peš, s fijakarjem ali kočijo.
Današnje ime Pri Žabarju je gostilna dobila šele po drugi svetovni vojni. V tem času je bilo na južnem delu ljubljanske kotline močvirje, kjer je bilo veliko žab, zato so jih domačini uvedli tudi v svojo prehrano. Žabe so v vedra nabirali otroci in jih prinašali v gostilno, kjer so jih pripravljali svojim gostom. V zameno so dobili kakšen priboljšek. Tako je gostilna dobila ime – Pri Žabarju.
V začetku dvajsetega stoletja je bila gostila usmerjena predvsem na goste, ki so prihajali ob koncih tedna, ko so si privoščili ocvrte piščance, po katerih je gostilna slovela. Poleg piščancev so stregli tudi svinjsko in telečjo pečenko, ob postu postrvi in polže. Za zahtevne meščanske goste so pripravljali nadevane golobe. Od šestdesetih let dvajsetega stoletja dalje so začeli s ponudbo žabjih krakov, ki so še danes hišna specialiteta. Vino je bilo na mizi v štefanu, žgane pijače so gostje pili iz frakeljnov. Priljubljen je bil tudi brizganec in malinovec.
Gostilna ima impresivno knjigo gostov, kamor so gostje stalnih omizij zapisovali svoje vtise. Pobudo za to knjigo je dal leta 1961 stalen gost, slikar Maksim Gaspari, ki je na prvo stran narisal sliko in spodaj napisal: »Pijmo ga pijmo, dokler živimo, saj ne dobimo kapljice tam.«
Med ostalimi eminentnimi gosti so bili predvsem različni umetniki: Božidar Jakac, Veno Pilon, France Slana, Miki Muster, France Mihelič, Zoran Mušič, Borut Pečar, Mila Kačič, Ivanka Mežan, Juš Kozak, Mile Klopčič, Igor Torkar in drugi.
Gostilno so obiskali tudi tuji gostje, kot so John Phillips, ameriški fotograf, ki je napisal knjigo Zgodba o Jugoslaviji, Christiaan Barnard, južnoafriški kardiolog, ki je zaslovel s prvo uspešno presaditvijo človeškega srca ter Ronald Šega, astronavt slovenskih korenin, ki je sodeloval v Nasinih misijah v vesolju.
Za konec pa še anekdota iz gostile Pri Žabarju. Gostje so pojedli večerjo, natakarica pa jih je vprašala ali bi želeli še sladico. Z veseljem so naročili še sladico in kavo, potem pa je eden od gostov prosil za račun: »Račun pa prosim na pečenko«. Natakarica je zavila pečenko v folijo, nanjo položila račun in vse skupaj odnesla gostom, ki so z začudenjem pogledali kaj se skriva v foliji. Takoj, ko so zagledali pečenko so padli v krohot. Pisali so se namreč – Pečenko.
Viri: spletna stran Pri Žabarju, Krevelj, N. (2013): Prepletanje sedanjosti s preteklostjo v gostilni Pri Žabarju. Neobjavljeno diplomsko delo, BIC Ljubljana.