Kava je v Evropo prišla iz Azije, natančneje iz arabskega sveta. Kavo naj bi za poživitev pil že Mohamed, kot zdravilo se omenja v arabskih medicinskih knjigah že v 10. stoletju. V 15. stoletju je v islamskem svetu kava postala splošno razširjena in priljubljena. Imenovali so jo vino islamskega sveta. V arabskem svetu so kaj kmalu ugotovili, da kava prinaša veliko dobička in so na vse načine preprečevali širjenje kave po svetu. To so počeli zelo prefinjeno. Nobeno zrno ni prečkalo meje, če ni bilo namočeno v vodi ali pa ožgano. Taka zrna namreč ne obrodijo (Jezernik, 1999, 14). Kljub vsemu je po zaslugi trgovcev v Evropo kava prišla v 17. stoletju. Najprej se je uveljavila v Marseillu, Parizu, Oxfordu, Londonu, Amsterdamu in Benetkah, kjer so na Markovem trgu leta 1674 odprli prvo evropsko kavarno, druga je bila odprta leta 1684 na Dunaju (Godina Golija, 2006, 44).

Kava na Slovenskem v 17. stoletju

Na Slovenskem je bila v 17. stoletju kava poznana samo med plemstvom. Pripisovali so ji zdravilne učinke, medtem, ko so nekateri izobraženci in zdravniki v tedanji Kranjski deželi menili, da ima vrsto slabih učinkov. Med njimi je bil tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je v Slavi Vojvodine Kranjske o kavi zapisal: »…da so našo novotarij željno Evropo drugi deli sveta sicer obdarili, ne pa obogatili… Kava dela v naših deželah iz možatih ljudi babe in vpliva ne le na telo, temveč tudi na dušo, to da se ne godi z ohladitvijo, ki jo res nahajamo v tej pijači, marveč z izsušitvijo, kajti žveplo, ki tiči kakor pri tobaku in čaju v tem sadežu, polagoma izsuši moško seme, da ni poslej več sposobno oploditi človeškega polja. Njeno uživanje je primerno le za duhovnike, tako zaradi bedenja kakor drugih vzrokov.« (Godina Golija, 2006, 46).

Draga pijača za premožne

Kljub vsemu se je konec 18. stoletja pitje kave, ki je bila zelo draga pijača, med premožnim prebivalstvom močno razširilo, kavarne pa so postale središča družabnega življenja meščanov. Sam napitek je v tem obdobju še vedno dvigoval prah in povzročal zaplete med pripadniki in nasprotniki kave. V Vodnikovih »Lublanskih novicah« se je 25. maja 1799 pojavil zapis o prepovedi uživanja kave. Prav tako je bilo prepovedano prodajati kavo, če bi kdo prekršil to prepoved bi sledila hišna preiskava (Jezernik, 1999, 213). Bogataj (2014) navaja, da je bilo leta 1834 v Ljubljani 154 vinotočev, šest pivovarn, sedem kavarn in sedem žganjarn, v Ljubljani pa je takrat živelo okrog 16 000 prebivalcev. Že 1887 je bilo v Ljubljani 187 gostiln in krčem ter 14 kavarn. Če upoštevamo takratno število prebivalcev, je bil en lokal na približno 130 prebivalcev. Po prvi svetovni vojni se je število gostiln in kavarn povečalo na 290, povečalo se je tudi število prebivalstva, a še vedno je bila ena gostilna na 183 prebivalcev.

Ljubljanske kavarne

Priljubljeno zbirališče Ljubljančanov je že več kot stoletje Kavarna Union v Grand hotelu Union. Zelo priljubljena kavarna v preteklosti je bila tudi Kavarna Evropa, ki danes ne obratuje več. Prav tako so v Ljubljani zaživele številne druge odlične kavarne, nekatere od njih imajo že dolgo tradicijo, druge so novejše: Kavarna Nebotičnik, Švicarija v Tivoliju, Valvasor, Kavarna Zvezda, Mala pražarna, Cafetino, Črno zrno, Akino Atay, Stow, Tozd, Kavarna Moderna, Čokl, Le Petit Cafe in Kavarna Dobnik. V sodobnem času kava povezuje večino družabnih dogodkov, poslovnih srečanj, prijateljskih združenj in osebnih zgodb. Za mnoge ljudi se dan začne s to opojno in dišečo pijačo. Danes poznamo celo paleto različnih vrst kave in njenih načinov priprave. Govorimo kar o umetnosti priprave kave (latte art).

Viri

Bogataj, Janez (2014). Od nekdaj jedi so ljubljanske slovele: z Ljubljančani za vsakdanjo in praznično mizo. Ljubljana: Turizem. Godina Golija, Maja (2006). Prehranski pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej. Jezernik, Božidar (2012). Kava: čarobni napoj. Ljubljana: Modrijan. Petrič, Veronika (2019). Kultura pitja kave v Ljubljani. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Biotehniški izobraževalni center.