Arhitekt Vladimir Šubic

Ljubljanski Nebotičnik je po naročilu Pokojninskega sklada projektiral arhitekt Vladimir Šubic, prvi slovenski arhitekt, ki je gradil konstrukcije iz železobetona in tudi uveljavil to napredno gradbeno tehniko. Šubic je pri gradnji upošteval tudi predpotresno varnost in tako temelje Nebotičnika vzidal osemnajst metrov globoko, na živo skalo (Lukan in Kajzer, 1985, 109). Skupaj s sodelavci, med katerimi je bil tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je zaslužen za izgled fasade, so zasnovali celotno zunanjost in notranjost zgradbe.

Najvišja stavba v srednji Evropi

Nebotičnik so gradili med leti 1930 in 1933, svečana otvoritev pa se je zgodila 21.2.1933. Ob odprtju je bila to najvišja stavba v srednji Evropi in do druge svetovne vojne tudi najvišja stavba na področju Balkana s trinajstimi nadstropji in več kot sedemdesetimi metri višine. Ljubljančani so bili na to izredno ponosni.

Novo zgrajeni Nebotičnik naj bi predstavljal protiutež Ljubljanskemu gradu, ki je tedaj veljal za simbol starega mestnega jedra. Nebotičnik pa naj bi simboliziral novejši, naprednejši del mesta, kot prvi izmed številnih prihodnjih modernih gradenj.

Razgledna točka

Poleg pisarn in luksuznih stanovanj v višjih nadstropjih Nebotičnika, so se v pritličju nahajale prestižne trgovine z notranjo opremo znanih arhitektov, cvetličarna, optika, v enem izmed stanovanj pa je deloval celo krojaški atelje. V najvišjih treh nadstropjih je bila kavarna, bar in igralnice ter razgledna točka. Čisto na vrhu se Nebotičnik zaključuje z okroglo glorieto (vencem) z zastavnim drogom.

V Nebotičniku je bila v tistem času »najmodernejša kavarna v Jugoslaviji«. Izjemen razgled na vse strani Ljubljane in okolice, je tej mogočni zgradbi še dodatno dvigoval ugled. Za obiskovalce je bil Nebotičnik prijazen tudi zaradi hlajenja z najmodernejšo ventilacijsko napravo ter večerno razsvetljavo, kjer je svetloba odsevala od zlatega stropa.

V kavarni Nebotičnika so se sestajali številni eminentni gostje in literati, kot so Oton Župančič, Josip Vidmar in Vladimir Bartol.

Torta Ljubljana

Popolno prenovo je Nebotičnik doživel leta 2010, po zaslugi avstralskega Slovenca Anthonya Tomažina. Tako so za goste v višjih nadstropjih odprli sodobno restavracijo, dnevni bar, slaščičarno (kjer gostje okušajo znamenito »torto Ljubljana«) in nočni klub. Poleg gostinskih dogodkov, na Nebotičniku potekajo tudi različna kulturna srečanja in razstave.

Leta 2003 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Zanimivosti

Za konec pa še nekaj zanimivih dejstev iz življenja Nebotičnika, ki je še danes pomembna turistična znamenitost Ljubljane:

• O terasi ob kavarni Nebotičnika govori že stara slovenska popevka Na vrhu Nebotičnika iz leta 1969,  ki jo prepevajo Bele vrane.
• Ljubljanski Nebotičnik se je gradil v istem času, kot ameriški Empire State Building.
• Leta 1938 je bil v celotni Evropi viden polarni sij. Ker je nebo žarelo, so Ljubljančani vsi prestrašeni klicali gasilce. Ker je bila takrat v Ljubljani gosta megla, so polarni sij lahko videli le iz kavarne Nebotičnika (Kuhar in Potokar, 2008, 104).
• Moderna prenova Nebotičnika Anthonya Tomažina je stala skoraj 5 milijonov evrov.

Literatura in viri

Gerlica, Slavko. 1993. Ljubljanski nebotičnik in letališče v Polju – jubilanta. Ljubljana: Naša skupnost, letnik 34, št. 4.

Kladnik, Darinka. 2004. Preobrazbe Ljubljane: kulturno-zgodovinski oris preobrazbe ljubljanskih stavb – Nebotičnik. Ljubljana: Zavod za intelektualno produkcijo.

Koželj, Janez (ur.). 1992. Vladimir Šubic: arhitekt. Ljubljana: Društvo arhitektov.

Krizmanič, Marin. 2016. Na vrhu nebotičnika nekoč in danes. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Višja strokovna šola, BIC Ljubljana.